The higher I get,
the less blindness annoys me.

The longer I watch,
the more I hear the One.

The harder I think,
the slower I run.

Diving at the bottom,
I begin to fly.

Swim to everything
inside you. 

Don’t let the flow
take you too far.

Look deeper in water
fulfilling life.

Don’t grasp for branches
in the raging flood.

Don’t let thoughts awaken
fear inside you.

Lean on your inner strength
in the best of times.

God grant me strength.

To feel joy not vanity,
to exile black eagles,
to play gentle sounds.

To throw away faded photos,
to let the tears dry and
broaden my shores.

To accept my oversights, to see
the mountain’s summit within,
to forgive myself and others.

It was phenomenal,
only I thought
it was normal.

It was here
but somehow it was normal
it didn’t want to hear of phenomenal.

Then it added
it’s normal
that it isn’t phenomenal.

Phenomenal waited
and somehow, normally,
it waited it to relax.

Same way normal
didn’t want phenomenal
to become normal.

Faith works miracles
when you feel there’s only emptiness.

It lets us see beyond
and opens out into a vast soul
that fits in your hand.

I don’t want to cry,
hide, and lie.
Or smile
as a defense.

I want to be,
to understand more clearly.
I want to see
and feel much deeper.

I’ll jump –
and bring the sky closer.
I’ll stand still –
and lift the ground higher.

Slow down and you’ll find.

Let go and you’ll resolve.

Feel and you’ll see.

Pray and you’ll move on.

Don’t look back and you’ll live.

To love
I must overcome.
To overcome
I must understand.
To understand
I must realize.
To realize
I must learn.
To learn
I must work.
To work
I must start.
To start
I must want.
To want
I must know.
To know
I must see.
To see
I must become aware.
To become aware
I must feel.
To feel
I must open up.
To open up
I must relax.
To relax
I must believe.
To believe
I must love.
To love
I must ...

Abandon this circle of thoughts –
start living here and now.

Just before dawn the fire in your
eyes has a strange glow.

The blooming river of life
is caressing your lips.

You shiver in sounds
of dreams that just ended.

When you unfold the sky
and paint the day bright.

How would it be to defeat fear.

To open yourself

to a great celestial ocean,

and yet to be small as a grain.

To see worries change into life’s joys.

To be on your own

but one with everyone else.

Do you live when your soul loves
or do you live when sorrow cuts you?

Are you happy singing with a smile
or are you happy
looking at the ground?

Is it joy when you love
or is it joy when you lose?

Do you feel only when you’re up
or do you feel also
when you’re down?

Is it right when you follow your heart
or is it right when you understand your thoughts?

Is it good when you seek
or only when you have found something?

Life is both –
without the first one
you can’t know the other.

Close your eyes,
open your soul
and let it seek.

Don’t hold it back
like the life passing by
that barely touches you.

Find serenity and understand
fear can be loved
only when it’s sunk
in the drop of faith and love.

this beautiful amnesia --

this hurtful happines --

submerged in coincidence --

how can I live

so that I feel this every day?

(Poem by David Holler)

Višji ko sem,
manj me slepilo moti.

Dlje ko gledam,
vse glasneje slišim Eno.

Globlje ko mislim,
počasneje tečem dalje.

In ko plavam po dnu,
poletim v nebo.

Plavaj do vsega
kar obstaja v tebi.

Ne dopusti toku
da te odnese.

Poglej globlje v vodo
ki polni življenje.

Ne oprijemaj se vej
ki jih nosi povodenj.

Ne dopusti mislim
da ti vzbujajo strah.

Opri se na notranjo moč
v lepoti trenutka.

Bilo je fenomenalno,
le jaz sem mislil,
da je to normalno.

Bilo je tukaj,
a nekako normalno
ni hotelo slišati
za fenomenalno.

Dodalo je,
da je normalno,
ker ni fenomenalno.

Fenomenalno je čakalo
in nekako normalno
čakalo nanj, da se sprosti.

Vendar normalno prav tako
ni hotelo, da bi fenomenalno
postalo normalno.

Normalno je, da normalno
ni hotelo leteti,
ker se otroci normalno
bojijo višine.

Normalno je v sebi
čakalo občutek,
da je fenomenalno leteti.

Oprosti, fenomenalno,
žal je bilo v meni
vse normalno.

Oprosti, normalno,
odločil sem se,
da pogled obarvam fenomenalno.

Daj mi moč, o Bog.

Naj izza samoljubja občutim radost,
izženem črne orle
in ustvarjam ne‘ne tone.

Naj odvržem slike, že porumenele,
pustim solzam, da presahnejo,
in razširim svoje obale.

Naj sprejmem svoje zmote,
vidim v sebi vrh planine,
in oprostim sebi in drugemu.

Vera ustvarja čudež tam,

kjer misliš, da je le praznina.

Omogoča ti pogled iznad vsega

in ti širino duše položi na dlan.

Upočasni in našel boš.

Pusti in razrešil boš.

Občuti in videl boš.

Moli in šel boš.

Ne oziraj se in živel boš.

Nočem jokati,
se skrivati in lagati.
Nočem nasmehov,
ki prikrivajo beg.

Hočem biti
in razumeti več.
Želim videti
in občutiti globlje.

Skočil bom
in spustil nebo.
Mirno bom stal
in dvignil zemljo.

Da bi lahko ljubil,
moram prerasti.
Da bi prerasel,
moram razumeti.
Da bi razumel,
moram dojeti.
Da bi dojel,
se moram učiti.
Da bi se učil,
moram delati.
Da bi delal,
moram začeti.
Da bi začel,
moram želeti.
Da bi želel,
moram vedeti.
Da bi vedel,
moram videti.
Da bi videl,
moram ozavestiti.
Da bi ozavestil,
moram občutiti.
Da bi občutil,
se moram odpreti.
Da bi se odprl,
se moram sprostiti.
Da bi se sprostil,
moram verjeti.
Da bi verjel,
moram ljubiti.
Da bi ljubil,
se moram ...

Osvoboditi kroga misli
in začeti živeti tukaj in zdaj.

Ob svitu žar tvojega očesa
nenavadno sije.

Cvetlična reka teče
v krogu tvojih ustnic.

Drhtiš od pesmi
odsanjanih sanj.

Ko razpletaš nebo
in z modrino barvaš dan.

Kako bi bilo, če premagaš strah.

Se odpreš

mogočnemu oceanu neba.

A da si še vedno majhen kot zrno.

Da poslušaš,

kako se skrb preobraža v radosti.

Sam si, a spojen z vsemi.

Mar živiš, ko duša ljubi
ali ko te žalost zaboli?

Si mar srečen, ko smeje prepevaš
ali ko v zemljo gledaš?

Morda je radost, kadar ljubiš,
morda pa, kadar vse izgubiš?

Mar občutiš le, kadar si zgoraj,
ali čutiš tudi, ko si spodaj?

Ali je prav, ko poslušaš srce,
ali takrat, ko razumeš misli?

Mar je dobro, kadar iščeš,
ali pa šele, ko najdeš?

Življenje je eno in drugo,
saj brez prvega ne veš za drugo.

Zapri oči,
a odpri dušo
in pusti jo iskati.

Ne zapletaj je
kakor življenje,
ki te obide
brez dotika.

Umiri se in vztrepetaj
v spoznanju,
da lahko ljubiš strah
šele potopljen v kapljo
vere in ljubezni.

Ta čudovita pozaba --

ta boleča sreča --

potopljen v sovpadanje --

kako naj živim,

da bom vsak dan tako čutil?

(Avtor: David Holler)

Sve što sam viši,
slepilo mi manje smeta.

I dok duže gledam.
tako više čujem Jedno.

Kako mislim dublje,
sve sporije dalje trčim.

Jer roneći po dnu,
počinjem da letim.

Doplivaj do svega
što u tebi jeste.

Ne daj da te struja
odnese daleko.

Pogledaj dublje u vodu
koja život puni.

Ne hvataj se za granje
što bujica nosi.

Ne dozvoli da misli
bude strah u tebi.

Osloni se na unutarnju snagu
u najlepši čas.

Bilo je fenomenalno,
jedino sam ja mislio
da je to normalno.

Ono je bilo tu,
ali nekako normalno
ono nije htelo da čuje
za fenomenalno.

Onda je dodalo,
da je normalno
da to nije fenomenalno.

Fenomenalno je čekalo,
i nekako normalno,
čekalo njega da se opusti.

Me|utim isto tako normalno,
nije htelo da fenomenalno
postane normalno.

Normalno je da normalno
nije htelo da leti,
zato što se deca normalno
plaše visine.

Normalno je čekalo
nekako u sebi osećaj
da je fenomenalno leteti.

Oprosti mi fenomenalno,
zato što je sve u meni
nažalost bilo normalno.

Izvini normalno,
ali ja sam odlučio
da obojim pogled fenomenalno.

Daj mi Bože snagu.

Da osetim radost iza sujete,
isteram crne orlove
i zasviram nežne tonove.

Da pobacam slike požutele,
pustim suze da odlaze
i proširim svoje obale.

Da prihvatim svoje propuste,
vidim u sebi vrh planine
i oprostim sebi i drugome.

Vera je ta koja čini čuda

tamo gde misliš da prazno je sve.

Ona pruža pogled iznad svega

i širinu duše stavlja ti na dlan.

Neću da plačem,
skrivam se i lažem.
Neću ni osmehe
iza kojih bežim.

Hoću da jesam,
da razumem više.
Želim da vidim
i osećam dublje.

Idem da skočim
i nebo da spustim.
Mirno da stanem
i zemlju da dignem.

Uspori i naći ćeš.

Pusti i razrešićeš.

Oseti i videćeš.

Moli i krenućeš.

Ne okreći se i živećeš.

Da bih voleo,
moram da prevaziđem.
Da bih prevazišao,
moram da razumem.
Da bih razumeo,
moram da shvatim.
Da bih shvatio,
moram da učim.
Da bih učio,
moram da radim.
Da bih radio,
moram da krenem.
Da bih krenuo,
moram da želim.
Da bih želeo,
moram da znam.
Da bih znao,
moram da vidim.
Da bih video,
moram da osvestim.
Da bih osvestio,
moram da osećam.
Da bih osećao,
moram da se otvorim.
Da bih se otvorio,
moram da se opustim.
Da bih se opustio,
moram da verujem.
Da bih verovao,
moram da volim.
Da bih voleo,
moram da ...

Izađem iz kruga misli
i počnem da živim tu i sada.

Pred zoru žar iz tvoga oka
ima neki čudan sjaj.

A cvetna reka teče
u krugu tvojih usana.

Treperiš od pesme
odsanjanih snova.

Dok rasplićeš nebo
i plavetnilom bojiš dan.

Kako bi bilo da pobediš strah.

Da otvoriš sebe

grandioznom okeanu neba.

A opet da si mali kao zrno.

Da slušaš preobrazbu brige

u životne radosti.

Sam si a spojen sa svima. 

Da li živiš kada duša voli
ili živiš dok te tuga boli?

Da l’ si srećan dok sa smehom pevaš
il’ si srećan kad u zemlju gledaš?

Radost li je nešto kada ljubiš
il’ je radost onda kada gubiš?

Osećaš li samo kad si gore
il’ osećaš i kada si dole?

Je l’ u redu kada srce pratiš
il’ je pravo kada misli shvatiš?

Je li dobro jedino dok tražiš
ili je vredno tada kada na|eš?

Život je i jedno i drugo
jer bez prvog ne znaš šta je drugo. 

Zatvori oči,
a dušu otvori
i pusti je da traži.

Nemoj da je sputavaš
kao život koji prolazi
pored tebe
ne dotičući te.

Umiri se i zatreperi
zajedno sa spoznajom
da strah možeš voleti
jedino potopljen
u kap vere i ljubavi.

Ovaj divan zaborav --

ova bolna sreća --

potopljen u koincidenciju --

kako da živim

da bih to osećao svakog dana? 

(Autor: Dejvid Holer / David Holler)

Je höher ich bin,
desto weniger stört mich die Blindheit.

Je länger ich schaue,
desto mehr höre ich das Eine.

Je tiefer ich denke,
desto langsamer laufe ich.

Denn über den Boden tauchend,
beginne ich zu fliegen.

Schwimm hin zu allem
was in dir ist.

Laß nicht zu, daß dich
die Strömung zu weit abträgt.

Schau tiefer ins Wasser
welches das Leben füllt.

Greif nicht nach dem Astwerk
das der Sturzbach bringt.

Laß nicht zu, daß die Gedanken
Angst in dir wecken.

Verlaß dich auf deine Kraft
in der Schönheit des Augenblicks.

Es war phänomenal,
lediglich ich meinte,
es wäre normal.

Es war hier,
aber irgendwie normal,
es wollte nichts hören
von wegen phänomenal.

Dann fügte es hinzu,
es sei normal,
daß das nicht phänomenal ist.

Phänomenal wartete,
und seine Erwartung sich zu entspannen,
war irgendwie normal.

Normal indessen wollte
genauso wenig, daß Phänomenal
normal würde.

Normal ist, daß Normal
nicht fliegen wollte,
weil es normal ist, daß sich Kinder
vor der Höhe fürchten.

Normal wartete
auf das Gefühl,
Fliegen ist phänomenal.

Verzeih, Phänomenal,
aber leider war in mir
alles normal.

Verzeih, Normal,
aber ich habe beschlossen,
dem Blick phänomenal Farbe zu geben.

Gott, gib mir Kraft.

Um hinter der Eitelkeit
Freude zu empfinden,
die schwarzen Adler zu vertreiben
und sanfte Töne zu spielen.

Mich von den vergilbten Bildern
zu trennen,
die Tränen trocknen zu lassen
und meine Ufer auszuweiten.

Meine Versäumnisse anzunehmen,
um den Berggipfel in mir zu sehen
und mir und dem anderen zu vergeben.

Der Glaube ist es, der dort Wunder

wirkt, wo du alles leer wähnst.

Er bietet uns den Blick über alles

hinweg und legt uns die Weite der

Seele in die Hand.

Ich will kein Weinen,
ich verstelle mich und lüge.
Ich will auch kein Lächeln,
hinter das ich mich flüchte.

Ich will sein,
um mehr zu verstehen.
Ich will tiefer
sehen und fühlen.

Ich gehe um zu springen
und den Himmel herabzuholen.
Um still dazustehen
und die Erde zu heben.

Tritt auf die Bremse,

und du wirst es finden.

Laß es, und du wirst es lösen.

Fühl es, und du wirst sehen.

Bete, und du wirst losgehen.

Blick nicht zurück,

und du wirst leben.

Um zu lieben
muß ich hinauswachsen.
Um hinauszuwachsen
muß ich verstehen.
Um zu verstehen
muß ich begreifen.
Um zu begreifen
muß ich lernen.
Um zu lernen
muß ich arbeiten.
Um zu arbeiten
muß ich beginnen.
Um zu beginnen
muß ich wollen.
Um zu wollen
muß ich wissen.
Um zu wissen
muß ich sehen.
Um zu sehen
muß ich mir bewußt werden.
Um mir bewußt zu werden
muß ich fühlen.
Um zu fühlen
muß ich mich öffnen.
Um mich zu öffnen
muß ich mich entspannen.
Um mich zu entspannen
muß ich glauben.
Um zu glauben
muß ich lieben.
Um zu lieben
muß ich ...

Ich verlasse den Gedankenkreis
und beginne zu leben hier und jetzt.

Vorm Tagen hat die Glut deines
Auges einen seltsamen Glanz.

Ein Blütenfluß
umkreist deine Lippen.

Du erschauerst vor einem Lied
aus weggeträumten Träumen.

Während du den Himmel auffaltest
und den Tag in Bläue tauchst.

How would it be to defeat fear.

To open yourself

to a great celestial ocean,

and yet to be small as a grain.

To see worries change into life’s joys.

To be on your own

but one with everyone else.

Lebst du, wenn die Seele liebt,
oder lebst du,
wenn dich die Trauer schmerzt?

Bist du glücklich,
wenn du lächelnd singst,
oder bist du glücklich,
wenn du zur Erde siehst?

Ist Freude etwas, wenn du liebst,
oder ist Freude dann, wenn du verlierst?

Fühlst du nur, wenn du oben bist,
oder fühlst du auch, wenn du unten bist?

Ist es recht,
wenn du das Herz begleitest,
oder, wenn du die Gedanken begreifst?

Ist es gut, wenn du suchst,
oder ist es nur wert, wenn du findest?

Das Leben ist das eine und das andere,
denn ohne das erste kennst du das zweite nicht.

Schließe die Augen,
öffne die Seele
und laß sie suchen.

Fessle sie nicht
wie das Leben,
das an dir vorübergeht,
ohne dich zu berühren.

Finde zur Ruhe und erbebe
vor der Erkenntnis:
du kannst die Angst nur lieben,
wenn sie versenkt ist in einen
Tropfen aus Glaube und Liebe.

this beautiful amnesia --

this hurtful happines --

submerged in coincidence --

how can I live

so that I feel this every day?

(Poem by David Holler)