We push feelings away
and we think we’re smart
but we don’t understand!

We cover our ears,
and we nod our heads,
convinced that we understand.

We gaze
at those close and strange to us
and expect them to guide us.

---

I was also more vulnerable
while I looked
for a father in every man
to take away my burden.

A closed heart 
is joyfully singing to its walls.

It’s constantly asking
where the path begins.

An open heart
opens a soul to a wider vision.

Firmly, consciously
walking the open road.

I want to move
to a higher cloud.

To balance daydreaming and
responsibility in silence.

---

Feel the lies and smell the truth.
Drink it with camel lips.

Water is like God who feels and knows.
Sand is like people wanting joy.

We shield our eyes from the sun.
Are we traitors therefore?

On a moonless night we light torches.
Are we heroes then?

”You’ve stood on that step
long enough, young man.
Time to move on.”

Er ... is this a warning ...
... or something more?

---

I’m getting my lesson
from the universe.
Like an answer that
I walked in one place too long.

”Don’t relax, my friend,
danger is lurking
every step of the way!

And don’t leave the door wide
open for doubt that fear
is a companion sent by a sadist.

He’s not to blame because
you are drowsy
from being too lazy to change.

It forces you to see the limitations,
to move the boundaries ...
... and to dig deeper, to ...

Desire alone to reach out
is not enough,
just as a smile is not
a sign of deep joy.”

---

Words were slowly disappearing
in a whisper of wingbeats ... 

Bullet,
lightning,
thought,
look,
light,
sound ...

Days are passing through me
quickly
as if linked only
by the sound of an alarm clock.

Stop!
Hold on!
I’m talking to myself.
You’re better than before.
But still.
Feel more.

Free the joy.
Enjoy the moments.

Don’t let angels
remind you of them
with suffering.

the emissaries of indifference
were trying to poison
your enthusiasm again

sycophants to chance,
what did they know
of love’s solutions?

but you, too,
especially you,
guardian of a secret
you keep trying to share,
you must go gently
with those who stay behind ...


(Poem by David Holler)

Odganjamo čustva
in mislimo, da smo pametni,
a ne razumemo!

Pokrivamo ušesa,
kimamo z glavami,
prepričani, da razumemo.

Poglede usmerjamo v bližnje in
daljne in pričakujemo, da nas vodijo.

---

Tudi jaz sem bil bolj ranljiv,
ko sem v vseh iskal očeta,
da prevzame moje breme.

---

Razpet
med željami in pogumom,
da vidim omejitve
svojega kratkega življenja.

V svetu neskončnih možnosti
potrebujemo distanco do sebe,
do glave in rok,
ki rišejo klice na pomoč ...

... Tistim, morda,
s katerimi sem izmenjeval
frustracije!

In katerih lastnosti nosim.
Želim si, da nekaterih stvari
ne bi storil. Pa sem!

Bom živel dovolj dolgo,
da ujamem odgovore in sprejmem
odločitve!? Ne vem!

Ali je konec igre
začetek realnosti!?

Zaprto srce
radostno poje svojim stenam.

Nenehno se sprašuje,
kje je začetek poti.

Odprto srce
odpira dušo širokim pogledom.

Varno in zavestno
stopa na odprto pot.

Želim se pomakniti
oblak više.

In v tišini uravnovesiti
sanjarjenje in odgovornost.

---

Začuti laži in zavohaj resnico.
Izpij jo s kameljimi usti.

Voda je kot Bog, ki čuti in ve.
Pesek je kot ljudje, željni radosti.

Z roko zaslanjamo sonce.
Smo zato izdajalci?

V noči brez lune prižigamo bakle.
Smo takrat junaki?

“Dovolj dolgo si stal
na tej stopnici, fant!
Čas je, da se premakneš!”

No ... ali je to svarilo ...
... Ali kaj več?

---

Univerzum mi daje lekcijo.
Kot odgovor, da sem
predolgo stopal na mestu.

Ne poleni se,
prijatelj moj, nevarnost preži
na vsakem koraku.

In ne odpiraj na široko vrat
dvomu, da je strah spremljevalec,
ki ga pošilja sadist.

On ni kriv, da te je
lenoba do sprememb uspavala.

Sili te, da sprevidiš omejitve
in premikaš meje ...
... da koplješ globlje, da ...

Ni dovolj le želja,
da podaš roko,
kot tudi nasmeh ni
znak globoke radosti.”

Metek,
strela,
misel,
pogled,
luč,
zvok ...

Minevajo v meni dnevi,
hitro,
kot da jih povezuje le zvok
budilke.

Zaustavi se!
Stoj!
Sebi govorim.
Boljši si kot prej.
Pa vendar.
Čuti več.

Osvobodi radost.
Uživaj v trenutkih.

Ne dovoli,
da te angeli s trpljenjem
spomnijo nanje.

poslanci ravnodušnosti

so spet poskušali zastrupiti tvoje navdušenje

priliznjenci naključjem,

kaj pa oni vedo o rešitvah,

ki jih daje ljubezen?

toda, tudi ti,

predvsem ti,

varuh skrivnosti,

ki ga želiš deliti,

bodi strpen

do tistih, ki zaostajajo …

Teramo osećanja od sebe
i mislimo da smo pametni
a ne razumemo!

Pokrivamo uši,
klimamo glavama,
ubeđeni da shvatamo.

---

Upiremo poglede u bližnje i daljnje
i očekujemo da nas vode.
I ja sam bio ranjiviji
dok sam u svakom čoveku tražio oca
da preuzme moje breme.

---

Rascepljen
između želja i hrabrosti
da vidim svoja ograničenja
kratkog života. 

U svetu beskrajnih mogućnosti
treba mi distanca od sebe
od glave i ruku
koje crtaju pozive u pomoć ...

... Možda onima
sa kojima sam razmenjivao
frustracije!

I čije osobine nosim.
Voleo bih da neke stvari
nisam napravio. Ali jesam!

Da li ću živeti dovoljno dugo  
da uhvatim odgovore i donesem
odluke!? Ne znam!

Da li je kraj igre
početak realnosti!?

Zatvoreno srce
radosno peva svojim zidovima

Stalno se pita
gde počinje staza.

Otvoreno srce
otvara dušu širokim pogledima.

Sigurno i osvešćeno
stupa na otvoren put.

Želim da se pomerim
jedan oblak više.

U tišini da uravnotežim
maštanje i odgovornost.

---

Oseti laži i namiriši istinu.
Ispij je ustima od kamile.

Voda je kao Bog koji oseća i zna.
Pesak je kao ljudi željni radosti.

Rukom zaklanjamo sunce
Da li smo zato izdajice?

U noći bez meseca palimo baklje.
Da li smo tada heroji?

”Dosta si stajao
na toj stepenici, momče!
Vreme je da kreneš dalje!”

Ovaj … da li je to opomena ...
... Ili nešto više?

---

Dobijam svoju
lekciju od univerzuma.
Kao odgovor da sam
previše hodao u mestu.

”Nemoj da se opuštaš
moj prijatelju, opasnost vreba
na svakom koraku!

I ne otvaraj više širom vrata sumnji,
da je strah od
sadiste poslati pratilac.

Nije ti on kriv što si uspavan
od lenjosti do promena.

Tera te da uvidjaš ograničenja
i pomeraš granice ...
... da grebeš još dublje, da …


Nije dovoljna samo želja
da pružiš ruku,
kao što ni osmeh nije
pokazatelj duboke radosti.”

---

Reči su se polako gubile
u lepetu krila ...

Metak,
munja,
misao,
pogled,
svetlo,
zvuk ...

Prolaze kroz mene dani,
brzo,
kao da ih veže samo zvuk budilnika.

Stani!
Stoj!
Govorim sebi.
Bolji si nego pre.
Ali ipak.
Oseti više.

Oslobodi radost.
Uživaj trenutke.

Ne dozvoli
da te anđeli patnjom
potsete na njih.

poslanici ravnodušnosti
su ponovo pokušali
da zatruju tvoje oduševljenje

ulizice slučajnosti,
šta oni znaju
o ljubavnim rešenjima?

ali ti takođe,
naročito ti,
to čuvaš tajnu
koju pokušavaš da deliš,
budi strpljiv
prema onima koji zaostaju ...


(Autor: Dejvid Holer / David Holler)

We push feelings away
and we think we’re smart
but we don’t understand!

We cover our ears,
and we nod our heads,
convinced that we understand.

We gaze
at those close and strange to us
and expect them to guide us.

---

I was also more vulnerable
while I looked
for a father in every man
to take away my burden.

---

Torn
between wishes and courage
to see the limitation of my short life.

In a world of endless opportunities
I need distance from myself,
from the head and hands
which draw the calls for help ...

... Maybe to those who I exchanged
my frustrations with.

Or whose characteristics I bear.
I wish I hadn’t done
some things. But I did!

Will I live long enough
to catch the answers and make
decisions? I don’t know!

Is the end of this game
the beginning of reality!?

Das gefangene Herz
singt freudig seine Mauern an.

Ständig fragt es sich,
wo beginnt der Pfad.

Das offene Herz
öffnet die Seele weiten Blicken.

Sicher und bewußt
beschreitet es den offenen Weg.

Ich möchte
eine Wolke höher steigen.

In der Stille Phantasie
und Verantwortung

ins Gleichgewicht bringen.

---

Spüre die Lügen
und rieche die Wahrheit.
Trinke sie mit Kamillenlippen.

Wasser ist wie Gott,  
der fühlt und weiß.
Sand ist wie nach Freude
dürstende Menschen.

Mit der Hand verdecken
wir die Sonne.
Sind wir deshalb Verräter?

In mondloser Nacht entzünden
wir Fackeln.
Sind wir dann Heroen?

 „Auf dieser Stufe hast du
lange genug gestanden, Bursche!
Es ist Zeit für dich weiterzugehen!“

Nun ... ist das eine Warnung ...
... Oder mehr?

---

Das Universum
erteilt mir eine Lektion.
Als Antwort, daß ich zu lange
auf der Stelle getreten bin.

„Laß nicht nach, mein Freund,
die Gefahr lauert
bei jedem Schritt!

Und öffne die Tür nicht weit
dem Verdacht,
die Angst sei ein Begleiter,
den dir ein Sadist gesandt.

Nicht er ist schuld,
daß du schläfrig bist vor Trägheit
gegenüber Veränderungen.

Er treibt dich an,
Beschränkungen zu erkennen
und Grenzen zu verschieben ...
... noch tiefer zu scharren nach ...

Es genügt nicht allein der Wunsch,
die Hand zu reichen,
wie auch ein Lächeln kein
Anzeichen tiefer Freude ist.“

---

Die Worte verloren sich langsam
im Rauschen der Schwingen ...

Kugel,
Schuß,
Gedanke,
Blick,
Licht,
Klang ...

Die Tage gehen durch
mich hindurch,
rasch,
als verknüpfte sie nur das
Schrillen des Weckers.

Halt!
Bleib stehen!
Ich spreche zu mir selbst.
Du bist besser als zuvor.
Und trotzdem.
Fühle mehr.

Befreie die Freude.
Genieße die Augenblicke.

Laß nicht zu,
daß dich die Engel mit Leid
an sie erinnern.

gleichgültigkeitsboten
haben erneut versucht,
deine Begeisterung zu vergiften

zufallsschmeichler,
was wissen sie von
Liebeslösungen?

aber auch du,
vor allem du,
die du ein Geheimnis hütest,
das du zu teilen versuchst,
sei geduldig
mit jenen, die zurückbleiben ...


(Autor: David Holler)