I’d love to get to you
to lick...
all your fears…
to suck
to nibble them
to move them
to tomorrow
to absorb
to soothe them all over
to look till you’re fulfilled
to illuminate with candle light
or to fade them out into thousand sighs...
to bathe them with flavour...
which fills the nostrils...
to extend the valley between your shores
with shivering chin and waving navel.
Ufff...
The thought alone...
to smell
to open
to imbibe
to drink off
to look at
to warm up
to soften till it blushes...
my raspberry...
to make her shine like a split plum...
to eat all this burning,
pulsing and growing...
with a safety bite.

Your knees shake
from walking on top of pleasure.
Your hands are tied
with silken kisses
and your legs are bound with a rope of sweat.
We are watching the world through clouds.
The world that slows down.
Visions narrow like predatory birds.

I topple down into the well
and I pull out a can
that hits walls of pleasure...
and makes them wet.

A chain groans, trembles, vibrates.

From time to time I can only see a white spot
on top of the wakened surface
covered by soft whirling grass…
which rolls beneath sighs and touches,
sprinkled by morning mist
glistening through half-closed eyes.

I try to fall asleep again.

I smelled open petals.
We watched each other above the roofs.
I held my palm over your face.
Fingertips
like stamps of flurried juices...
enter the restlessness under your palate...
squeezing last night’s nectar.
I’m petting all these things
we’ve been searching for years...
by travelling through distant countries...
flogged by winds... of expectations...
disappointments...
growing in the conflicts
with our own weakness.
Sometimes the slowness drives me mad…
but now I know it pleases you.

My slow nails leave tracks…
framed by veils of deepest breathing.

I was waiting for hours...
trying to squeeze them...
I was waiting for minutes...
trying to condense...
Seconds... with desire
to see you sooner...
I was contracting,
squeezing...
kissing...
grabbing...
stretching.

Our sides are toppling over
slipping at the longest kiss...
of stopped time!

You touch me...
letting go of my anger.
You run to embrace heavy words
and gloomy thoughts.
You carry them away
by the dance of our changes
and enjoy waves which throw
dead grass on the surface.

Thrilled... we are lying.

A thousand butterflies,
fascinated by our valleys,
dance a beautiful dance of forgiveness,
acceptance,
respect,
belief.
Illuminated by light
penetrating our insides,
fondling with our passions.

We look,
smell,
interlace each other.

Lick...
wounds of our maturity.
Cover with kisses
our possibilities to change,
possibilities to cleanse
with unlimited touches
a spider web of misunderstanding
wrapped around our subconscious…
like the lace garters
of the most beautiful concubines.

Our sublime egos...
tremble in the wind of empathy.

It is night.

We make love...
on the edge of thoughts...
in front of the abyss.
I like us doing this...
in every corner...
in every hole.
To fill it up,
to pulsate
all things which stand still.
To erect everything that fell down.
To scratch and scrape...
everything that’s old.
To crawl into the darkest of places...
and pull all frustrations out into the light.
To remove all filth between...
pleasure.
To touch the beauty of variety...
we crumble dust...
around our memories.
With legs interlaced, we polish paths...
around our necks, over soles...
up to shaking jaws.

We are clean and pleased.

Tie me with a look!
Fill me with a touch!
Embrace me with scents!
Liberate me with your teeth!
Let every curse melt in the sky.
Hard.
Strong.
Deep.
Fervently.
From past and future
we are sucking the present.
There’s only us on the tongue…
inside ear channels...
between toes...
around our navels...
under nails...
next to knees...
on the cheeks...
under the back...
over thighs...
above the lungs...
Deep into our guts...
the vibrating sounds of a contrabass...
fairies dance, falcons fly.
We grasp air with our tongues...
following stars through eye-lashes.

Bathed...
we screamed together.

A little later you watched me
with eyes open...
while the truth was running down your face.
Yes,
she can hurt...
she can take your breath away...
a tornado could play in your stomach!
Because of her you can howl...
scream...
cry for help...
Yes.
She can affect you...
low and deep!
She’s ramming like pricks of conscience...
in rhythm... in tact...
If you accept her with arms wide open...
She runs smoothly... she slides...
Otherwise she could burn.
She is most furious when she is naked,
when she flutters.
Then she is roused... 
waiting for you to come...
to penetrate her...
and to transform her into something divine...
Something deeper.
Something stronger.
Something that opens you up.

Sinless.    

All beautiful things...
I connect to your steps.
I know... this is impossible.
But they chime
the most beautiful songs of gratitude.
One out of million hands
knows your secrets.
You are smelling my name
by uncontrollable thighs.
You shatter my drowsiness
with a morning whisper.
We twist our backbones
with sea-gull experience
from a distant foaming sea.
Sighs murmur
above your knees.
We barely hold 
the reins of widened pupils
and feet under clouds.
Love sounds 
resonate on naked walls.
Molten lava
from your cracks…
tightens my face. 
We are listening to our heartbeats 
looking into each other’s eyes.

When your flush
rumbles from head to stomach.
When all beds, chairs,
floors, closets
are no longer enough...
When all balconies,
walls, beaches, bushes...
are too tight!
When you want to jump
out of your skin
from all the fireplaces,
torches and fireworks.
When you start to hear
every harp, choir and opera.
When all seas and oceans
open up for you.
When you’re about to explode
into the deepest abyss
and volcanic craters.

Call me.  

Let’s do it!
Shirts are short.
Bath is too tight. 
White is on black.
Dolphins are singing.
Shoulder straps are reality.
Delirious joints.
Unbridled artillery men.
We are eating southern fruits.
Knights and shield carriers.
Lies and prejudices.
Proud and upright.
Hidden target.
Under the table, on the street.
Caressing and haze.
Heads are shaking.
Belt without sound.
Feet without voice.
Deaf nylon.
Hair between teeth.
Corridor becomes narrower.  

Be only mine!

Catch me!
Like a wild animal.
Chase me.
Grab me!
I want you to reach me,
to hunt me down to the edge.
To send dogs after me.
To pluck all my hairs.
To unclasp me and clench me.
Transfix, whip, torture,
debilitate, lacerate,
maltreat...
With kisses, correctness, attention,
laughter, warmth, humor,
cleverness, agility, gentleness,
goodness, grace, prettiness,
virtues, tenderness, determination,
responsibility, joy, closeness,
feelings, fondling...

With unforgettableness.

In the national park
of love. 

Illusion pales confronted with the enemy,
the instigator that awakens
the rot of sleepiness from escaping… 
from ruination of reasons,
death of challenges.
Which opens up the spaces of the present
and puts wadding on top of nails.
Urges rhythm of changes...
touching the most delicate parts,
waking up the typhoons, sleeping hordes,
lethargic courage,
inheritance of million generations.

Abraded dirt,
falls around feet,
runs away from foam
into the most hidden holes.
Beads of sweat around stamped paths.
Kisses are strong.
Break through veils and lick armor from the skin
which desires oil, mucus and catharsis.
Relief
from your own cage and tormenting place.
Eager for a urinated swamp
and stagnant garbage.
Light at the end of the cave
falls out from eye sockets.
It is beautiful to the core and pain. 

Heads don’t crack anymore...
and our limbs fall over
the slopes of the bed.

Our thoughts emerge.
We embrace in the experience.
Our feelings pound.
Words melt...
Love yourself.
Love me.
Love us.
As He loves you.
It’s all you have.

Now!

Because in two seconds’ time
future comes.
Because in two seconds’ time
present becomes past.
And you can never
change that again!

She placed her sleeping arm
around my waist.

Enter,
she said... 
Leave judgments,
as far away as possible
from the place 
where we devote ourselves, 
where eyes enjoy, 
where you arouse my senses, 
where soul touches material,
where we make love, 
where we eat cherries 
witnesses of my sighs. 
In all rainbow colors... 
of our meeting, 
lived out life, 
vibrating sun
and smiling moon. 
Our decision to give
and accept ourselves. 
Imperfect,
but worthy of each other. 

Enter,
I’m sure
that you know how to replace
envy with admiration 
and to amend pain into joy
and tramples into dalliance. 
Put your heart out on bleakness...
to hurt like betrayed trust,
to inebriate the zeal of God’s energy. 
Accept the world’s wide yawning jaws,
to recognize ourselves in others 
and others in ourselves... 
to cleanse malice
and give birth to grace and clemency.   

Angels make the most beautiful bouquet 
around our hearts –                                               
like the connection with everything.

Rad bi se prebil do tebe,
polizal …
vse tvoje strahove …
izsesal …
izgrizljal …
jih premaknil na jutri,
vsrkal,
otipal,
se nagledal,
osvetlil s sijem sveč
ali jih razblinil v tisoč vzdihljajev …
jih okopal z vonjem ... 
ob katerem nabreknejo nozdrvi …
ko širim dolino med tvojimi obalami,
vzdrhtele brade in valujočega popka.
Ufff ...
Že misel na to …
da bi povohal,
odprl,
vsrkal,
izpil,
se nagledal,
segrel,
da se omehča,
pordi …
moja
malina …
da posije kot odprta sliva …
naj vse, kar gori, utripa in raste …
pojem z zalogajem gotovosti. 

Kolena se ti šibijo
od hoje po vrhuncih užitkov.
Roke imaš zvezane
s svilenimi poljubi,
noge pa s potnimi verigami.
Svet gledava skozi oblake.
Svet se je upočasnil.
Pogleda se nama ožata
kot pri pticah roparicah.

Zgrmim v vodnjak,
izvlečem vedro,
ki trka ob zidove zadovoljstva ...
in jih vlaži.

Veriga stoka, brni, vibrira.

Občasno vidim samo belo piko
na vrhu prebujene ravnine,
pokrite z nežno, razburkano travo ...
ki se zvija pod vzdihljaji in dotiki,
potna od jutranje meglice,
sijočo, skozi napol zaprte oči.

Poskušam znova zaspati.

Srkal sem vonj razprtih cvetov.
Gledala sva se nad strehami.
Moja dlan čez tvoj obraz.
Vrhovi prstov
kot pečatniki razburkanih sokov ...
so v usta vnesli nemir ...
iztiskajoč nektar pretekle noči.
Ljubkoval sem vse tisto,
kar sva dolga leta iskala ...
ko sva obiskovala daljne kraje ...
bičana od vetrov ... koprnenja ...
razočaranja ...
kaljena v bitkah s svojimi slabostmi.
Včasih se mi meša od počasnosti ...
a zdaj vem, da ti godi.

Moji počasni nohti puščajo sledi ...
uokvirjene s tančico najglobljega diha.  

Čakal sem dolge ure ...
jih poskusil stisniti ...
Dolge minute ...
poskušal zgostiti ...
Sekunde ...
v želji, da te čim prej vidim ...
sem zategnil,
stiskal ... 
ljubil ...
grabil ...
raztegoval.

Boki zgrmijo po tleh,
ko jim spodrsne na najdaljšem poljubu ...
zaustavljenega časa!

Dotikaš se me ...
dopuščaš, da me jeza zapusti.
Tečeš v objem težkih besed
in mračnih misli.
Odnašaš jih s plesom najinih sprememb
in uživaš v valovih, ki plavijo 
mrtvo travo na površje. 

Navdušena ... leživa.  

Na tisoče metuljev,
očaranih z najinimi dolinami,
pleše prelepo igro odpuščanja,
sprejemanja,
spoštovanja,
verovanja.
Obsijani s svetlobo
prodirajo v najino notranjost,
se ljubkujejo z najino strastjo.

Gledava,
vonjava,
se prepletava.

Liževa ...
rane dozorevanja.
S poljubi zasipavava možnosti sprememb,
možnosti, da z neštetimi dotiki
pometeva pajčevino zablod,
ovito okrog najinih podzavesti …
kot čipkaste podvezice najlepših konkubin.

Najina vzvišena egoizma ...
trepetata v vetru sočutja.

Noč je.

Ljubiva se ...
na robu misli ... 
pred prepadom.
Veseli me, da to počneva ...
v vsaki vdolbini ...
vsaki špranji.
Napolniva jo,
da vztrepeta vse,
kar se ne premika.
Da dvigneva vse padlo.
Izpraskava in postrgava ...
vse staro.
Da se zavlečeva v najtemnejše kotičke ...
in na svetlo potegneva vse frustracije.
Da očistiva vso umazanijo med ...
uživanjem.
Da bi se dotaknila lepote raznovrstnosti ...
drobiva prah ...
okoli najinih spominov.
Prepletenih nog loščiva steze ...
okoli vratu, čez podplate ...
do vzdrhtelih brad.

Čista sva in zadovoljna.

S pogledom me zveži!
Z dotikom izpolni!
Z vonjavami objemi.
Z zobmi me osvobodi.
Vse psovke na nebu naj se stopijo.
Trdno.
Močno.
Globoko.
Ognjevito.
Iz preteklosti in prihodnosti
vsrkavava sedanjost.
Midva sva na vrhu okusa ...
v ušesih ...
med prsti na nogah ...
okrog popka ...
pod nohti ...
ob kolenih ...
na licih ...
pod hrbtom ...
nad bedri ...
čez pljuča ...
Globoko v želodcu ...
vibrirajo zvoki kontrabasa ...
plešejo vile, letijo sokoli.
Zrak loviva z jezikom ...
skozi trepalnice spremljava zvezde.

Okopana ...
sva združena v kriku.

Malo pozneje si me gledala
z razprtimi očmi ...
ko ti je resnica kapljala po obrazu.
Da,
ona lahko zaboli ...
lahko ti vzame sapo ...
lahko ti tornado zapleše v trebuhu!
Zaradi nje lahko stokaš ...
lahko kričiš ...
kličeš na pomoč ...
Da.
Lahko te zadene ...
nizko in globoko!
Lahko naletava kot slaba vest ...
ritmično ... v taktu ...
Če jo sprejmeš z odprtimi rokami ...
teče gladko ... polzi ...
Sicer lahko peče.
Najmočnejša je, ko je gola,
ko plapola.
Takrat je vznemirjena ...
čaka, da prideš ...
da prodreš vanjo
in jo preobraziš v nekaj božanskega ...
Nekaj globljega.
Nekaj močnejšega.
Kar te odpira.

Brezgrešno.

Vse lepe stvari ...

povezujem s tvojimi koraki.

Vem ... to ni mogoče.

Ampak oni zvonijo

najlepše pesmi hvaležnosti.

Ena od milijonov rok

pozna tvoje skrivnosti.

Z razbrzdanimi boki 

čutiš vonj mojega imena.

Razdiraš zaspanost

z jutranjim šepetom.

Zvijava hrbet

kot izkušeni galeb

daljnega razpenjenega morja.

Šumijo vzdihljaji

nad tvojimi koleni.

Komaj brzdava

uzde razširjenih zenic

in stopal pod oblaki.

Ljubezenski zvoki

odzvanjajo med golimi zidovi.

Stopljena lava

iz tvojih razpok ...

mi zateguje obraz.

Prisluškujeva bobnenju srca,

ko si gledava v oči.

Ko razgretost iz glave
zahrumi proti trebuhu.
Ko ne zadoščajo
vse postelje, stoli,
tla, omare …
Ko vse terase,
vse stene, vse plaže,
vso grmovje ...
postanejo pretesni …
Ko zaradi vseh kaminov,
bakel in ognjemetov
hočeš skočiti iz kože.
Ko zaslišiš
vse harfe, zbore in opere.
Ko se ti odprejo vsa morja in oceani.
Ko hočeš, da te raznese
v žrelu najglobljega brezna.

Me pokliči.

Dajva!
Srajce so kratke.
Kad je pretesna.
Belo je na črnem.
Delfini prepevajo.
Naramnice so resničnost.
Razgreti sklepi.
Razuzdani topničarji.
Jeva južno sadje.
Vitez in oproda.
Laži in predsodki.
Ponosno in pokončno. 
Skrita tarča.
Pod mizo na ulici.
Nežnosti in zamegljenost.
Glavi se treseta.
Pas brez zvoka.
Nema stopala.
Gluhi najlon.
Dlaka med zobmi.
Hodnik se oža.

Bodi samo moj.

Ujemi me!
Kot divjo žival.
Preganjaj me.
Zagrabi me!
Želim si, da me dohitiš,
da me potisneš na rob.
Da name naščuvaš pse.
Da mi populiš vso dlako.
Da me odpneš in stisneš.
Prikuješ, bičaš, mučiš,
izčrpaš, raztrgaš,
da se izživljaš …
S poljubi, pravilnostjo, pozornostjo, 
smehom, toplino, humorjem,
pametjo, spretnostjo,
z nežnostjo, dobroto, milino, lepoto,
vrlinami, blagostjo, odločnostjo,
odgovornostjo, radostjo,
bližino, občutki, božanjem …

Z nepozabo.

V nacionalnem parku
ljubezni.

Iluzija bledi ob srečanju s sovragom,
gibalom tistega, kar prebuja
gnilobo uspavanega od bega ...
od propadlih razlogov,
smrti izzivov.
Ki odpira prostore sedanjosti
in ti polaga vato na konice žebljev.
Pospešuje ritem sprememb ...
dotikajoč se najbolj občutljivih delov,
zbuja tajfune, speče horde,
zatohli pogum,
zapuščino milijonov rodov.

Ostrgana umazanija
pada k stopalom
v begu pred milnico
v najbolj skrite luknje.
Kaplje potu ob uhojenih stezah.
Poljubi so močni.
Predirajo koprene in ližejo oklep s kože,
željne olja, sluzi in katarze.
Osvobajanje
od lastnega zapora, mučilnice.
Željnega poscanega močvirja
in postanih smeti.
Svetloba na koncu pečine
žari iz očesnih votlin.
Lepo je do obisti in bolečine.

Glavi nama ne pokata več ...
udi pa so padli
na obronke postelje.

Najine misli privrvijo.
Z doživetjem se objemava.
Najina čustva bobnijo.
Topijo se besede.
Ljubi se.
Ljubi me.
Ljubi nas.
Kot Veliki tebe.
To je vse, kar imaš.

Zdaj!

Ker čez dve sekundi
pride prihodnost.
Ker čez dve sekundi
sedanjost postane preteklost.
In tega nikoli več
ne moreš spremeniti! 

Položila je uspavano roko
okrog mojega pasu.

Vstopi,
je rekla ...
Pusti sodbe
čim dlje od kraja,
kjer se predajava,
kjer najine oči uživajo,
kjer mi prebujaš čutila,
kjer se duša dotakne materije,
kjer se ljubiva,
kjer jeva češnje,
priče mojih vzdihljajev.
V vseh mavričnih barvah ...
najinega srečanja,
preživelega življenja,
trepljajev sonca in 
nasmeškov meseca.
Najinih odločitev, da se predajava,
da sprejmeva sebe. 
Nepopolna,
a vredna drug drugega.

Vstopi,
prepričana sem, da zavidanje
lahko nadomestiš z občudovanjem
in bolečino pretopiš v veselje,
topotanja pa v nežnosti.
Izpostavi srce na čistini ...
da zaboli kot izneverjeno zaupanje,
da se napije žareče božanske energije.

Sprejmi zevajoče čeljusti sveta,
da bi spoznala sebe v drugih
in druge v sebi ...
da bi sprala nizkosti ter porodila
milino in blagost.

Angeli spletajo najlepši šopek
okrog najinih src –
kot bi bila povezana z vsem.

Voleo bih da te se dokopam
da poližem...
sve tvoje strahove...
da isisam
da izgrickam
da ih pomerim za sutra
da usisam
da ispipam
da se nagledam
da osvetlim svetlošću sveća
ili ih rasplinem u hiljadu uzdaha...
da ih okupam mirisom…
od kojih nabreknu nozdrve...
šireći dolinu između tvojih obala
uzdrhtale brade i njihajućeg pupka.
Ufff...
Sama pomisao na to...
da omirišem
da otvorim
da upijem
da ispijem
da odgledam
da zagrejem
da omekša
da zacrveni...
moja
malina...
da zasija kao napukla šljiva...
da sve ono što gori, i pulsira, i raste...
pojedem zalogajem sigurnosti.

Kolena ti se tresu
od hodanja po vrhovima užitaka.
Ruke imaš zavezane
svilenim poljupcima
a noge
konopcima od znoja.
Gledamo svet kroz oblake.
Svet koji je usporio.
Pogledi nam se sužavaju
poput ptica grabljivica.

Survavam se u bunar
i vadim kofu koja udara
u zidove zadovoljstva...  
vlažeći ih.

Lanac stenje, treperi, vibrira.

Povremeno vidim samo belu tačku
na vrhu probuđene ravnice
pokrivene nežnom
uskovitlanom travom...
koja se povija od uzdaha i dodira,
orošena jutarnjom izmaglicom
cakleći se kroz poluzatvorene oči.

Probam ponovo da zaspim.

Mirisao sam rastvorene latice.
Gledali smo se iznad krovova.
Držao sam svoj dlan preko tvoga lica.
Vrhovi prstiju
kao žigovi uskovitlanih sokova...
uneli su nemir pod tvoja nepca...
cedeći nektar prethodne noći.
Mazio sam sve ono
što smo godinama tražili...
obilazeći daleke zemlje...
šibani vetrovima... iščekivanja...
razočaranja...
rastući u sukobima sa svojim slabostima.
Neki put poludim od sporosti...
ali sada znam da ti prija.

Moji spori nokti ostavljaju tragove...
uokvirene velovima najdubljeg disanja.

Čekao sam satima...
probao sam da ih stisnem...
Čekao sam minutima...
probao sam da ih zgusnem...
Sekunde... u želji
da te što pre vidim...
stezao sam ih,
stiskao...
ljubio...
grabio...
razvlačio.

Bokovi se stropoštavaju
okliznuti o najduži poljubac...
zaustavljenog vremena!

Dodiruješ me...
puštaš da ljutnja izađe iz mene.
Trčiš u zagrljaj teškim rečima
i sumornim mislima.

Odnosiš ih plesom naših promena
i uživaš u talasima koji izbacuju
mrtvu travu na površinu.

Oduševljeni... ležimo.

Hiljade leptira,
opčinjeni našim dolinama,
plešu prelepu igru praštanja,
prihvatanja,
poštovanja,
verovanja.
Obasjani svetlošću
prodiru u naše utrobe,
maze se sa našim strastima.

Gledamo,
mirišemo,
preplićemo se.

Ližemo...
rane sazrevanja.
Obasipamo poljupcima
mogućnosti za promene,
mogućnosti da bezbrojnim dodirima
čistimo paučine zabluda
obmotanih oko naše podsvesti...
kao čipkaste podvezice
najlepših konkubina.

Naši uzvišeni egoizmi...
drhte na vetru empatija.

Noć je.

Vodimo ljubav...
na ivici misli... 
ispred provalije.
Volim da to radimo...
u svakom kutku...
svakoj rupi.
Da je ispunimo,
da zatreperi 
sve što stoji u mestu.
Da dignemo sve što je palo.
Da izgrebemo i sastružemo...
sve što je staro.
Da se zavučemo na najtamnija mesta...
i izvučemo na svetlo sve frustracije.
Da uklonimo svu prljavštinu između...
uživanja.
Da bismo se dotakli lepote raznolikosti...
mrvimo prašinu...
oko naših sećanja.
Isprepletanih nogu, glancamo staze...
oko naših vratova, preko tabana...
do uzdrhtalih vilica. 

Čisti smo i zadovoljni.

Zaveži me pogledom!
Ispuni me dodirom!
Zagrli me mirisima!
Oslobodi me zubima!
Neka se sve psovke istope na nebu.
Čvrsto.
Snažno.
Duboko.
Vatreno.
Iz prošlosti i budućnosti 
usisavamo sadašnjost.
Na nepcima smo samo mi...
u ušnim kanalima...
između nožnih prstiju...
oko oba pupka...
ispod noktiju...
pored kolena...
po obrazima...
ispod leđa...
iznad butina...
preko pluća...
Daleko u stomacima...
vibriraju zvuci kontrabasa...
plešu vile, lete sokolovi.
Grabimo vazduh jezicima...
pratimo zvezde kroz trepavice. 

Okupani...
zajedno smo vrisnuli.  

Malo kasnije si me gledala
otvorenih očiju...
dok ti je istina curila niz lice.
Da,
ona može da boli...
može da ti uzme dah...
može da ti tornado zaigra u stomaku!
Zbog nje možeš da jaučeš...
da vrištiš...
da zapomažeš...
Da.
Može da te pogodi...
nisko i duboko! 
Može da naleće kao grižnja savesti...
ritmično... u taktu...
Ako je oberučke prihvatiš...
ide glatko... klizi...
Inače može da peče.
Najžešća je kada je gola,
kada leluja.
Tada je uznemirena... 
čeka da dođeš...
da prodreš u nju
i preobraziš u nešto božansko...
Nešto dublje.
Nešto jače.
Nešto što te otvara.

Bezgrešno.

Sve lepe stvari...
vezujem uz tvoje korake.
Znam... to nije moguće.
Ali oni zvone
najlepše pesme zahvalnosti.
Jedna od milion ruku
poznaje tvoje tajne.
Mirišeš moje ime
neobuzdanim butinama.
Razdireš zaspalost
jutarnjim šapatom.
Uvijamo kičme
iskustvom galeba
dalekog mora što peni.
Šume uzdasi
iznad tvojih kolena.
Jedva držimo
uzde raširenih zenica
i stopala ispod oblaka. 
Ljubavni zvuci
odzvanjaju po golim zidovima.
Rastopljena lava
iz tvojih pukotina...
steže mi lice.

Osluškujemo damare
gledajući se u oči.

Kada zajapurenost
iz glave protutnji prema stomaku.
Kada više nisu dovoljni
ni svi kreveti, stolice,
podovi, ormani...
Kada su pretesne sve terase,
svi zidovi, sve plaže,
svi šumarci...
Kada hoćeš da iskočiš iz kože
od svih kamina, 
baklji i vatrometa.
Kada začuješ 
sve harfe, horove i opere.
Kada ti se otvore sva mora i okeani.
Kada hoćeš da eksplodiraš
u najdubljem bezdanu i grotlu. 

Pozovi me.

Obavimo to!
Košulje su kratke.
Kâda je pretesna.
Belo je na crnom.
Delfini pevaju.
Bretele su stvarnost.
Raspomamljeni zglobovi.
Razularene topdžije.
Jedemo južno voće.
Vitez i štitonoša.
Laži i predrasude.
Ponosno i uspravno.
Sakrivena meta.
Ispod stola na ulici.
Milovanje i zamagljenost.
Glave se tresu.
Kaiš bez zvuka.
Stopala bez glasa.
Gluvi najlon.
Dlaka u zubima.
Hodnik se sužava.  

Budi samo moj.  

Uhvati me!
Kao divlju životinju.
Juri me. 
Zgrabi me!
Želim da me stigneš,
da me sateraš na ivicu.
Da pošalješ pse na mene.
Da mi počupaš svu dlaku.
Da me otkopčaš i stisneš.
Prikuješ, bičuješ, mučiš, 
iznuriš, rastrgneš, 
iživljavaš se... 
Poljupcima, ispravnošću, pažnjom,
smehom, toplinom, humorom,
pameću, spretnošću, nežnošću, 
dobrotom, milinom, lepotom,
vrlinama, blagošću, odlučnošću,
odgovornošću, radošću, bliskošću,       
osećanjima, maženjem...

Nezaboravom. 
U nacionalnom parku
ljubavi.

Iluzija bledi u susretu sa neprijateljem,
pokretačem onoga što budi 
trulež uspavanog od bekstva...
od propasti razloga, 
smrti izazova.
Koji otvara prostore sadašnjosti
i stavlja ti vatu na krajeve eksera. 
Ubrzava ritam promena...
dotičući najosetljivije delove,
budeći tajfune, zaspale horde,
učmalu hrabrost, 
zaostavštinu milion rodova.

Sastrugana prljavština
pada oko stopala,
bežeći od sapunice 
u najskrivenije rupe.
Graške znoja oko utabanih staza,
Poljupci su jaki.
Probijaju koprene i ližu oklop sa kože
željne ulja, sluzi i katarze.
Oslobađanja 
od sopstvenog zatvora, mučilišta.
Željnog popišane močvare
i ustajalog smeća.
Svetlost na kraju pećine
isijava iz očnih duplji.
Lepo je do srži i boli. 

Glave nam ne pucaju više...
a udovi su nam popadali 
po obroncima kreveta.

Izranjaju naše misli.
Grlimo se doživljajem.
Bubnje nam osećanja.
Tope se reči.
Voli se.
Voli me.
Voli nas.
Kao Veliki tebe.
To je sve što imaš.

Sada!

Jer kroz dve sekunde
dolazi budućnost.
Jer kroz dve sekunde
sadašnjost postaje prošlost.
I to više nikada
ne možeš da menjaš!

Stavila je uspavanu ruku
oko moga struka.

Uđi,
rekla je...
Ostavi osude,
što dalje od mesta
gde se predajemo,
gde nam oči uživaju,
gde otvaraš mi čula,
gde duša dodiruje materiju,
gde vodimo ljubav,
gde jedemo trešnje
svedoke mojih uzdaha.
U svim duginim bojama...
našega susreta,
proživelog života,
sunčevih titraja
i mesečevih osmeha.
Naših odluka da se dajemo,
da prihvatimo sebe.
Nesavršene, 
ali vredne onoga drugoga. 

Uđi,
sigurna sam
da umeš zavist 
da zameniš divljenjem
i bol pretopiš u radost,
a topote u milovanja. 
Stavi srce na vetrometinu...
da zaboli kao izigrano poverenje,
da se napije žara božanske energije.
Prihvati razjapljene čeljusti sveta,
da bismo upoznali sebe u drugima
i druge u sebi...
da bismo oprali niskost
i iznedrili milost i blagost.

Anđeli prave najlepši buket
oko naših srca –
kao spojenost sa svim.

Ik verlang ernaar je te pakken te krijgen
om te likken
aan al je angsten
om aan ze te knabbelen
om op ze te zuigen                                            
om ze te verschuiven naar morgen
om ze te absorberen
om ze te betasten                              
om ze volledig te bekijken                
om ze te verlichten met kaarslicht                  
of ze in duizend zuchten te laten opgaan... 
om ze te baden in de geur…
die de neusvleugels doet zwellen…                               
om de vallei tussen je oevers op te rekken  
met bibberende kin en golvende navel.        
Oefff…
De gedachte alleen al…
om te ruiken
om te openen
om in me op te nemen
om achterover te slaan
om te bekijken
om op te warmen
om te verzachten
totdat ze bloost…                                                               
mijn
framboos…
om haar te laten schitteren als een gebarsten pruim…
om al dit brandende, kloppende en bloeiende op te eten…     
met één geruststellende hap. 

Je knieën beven
van het lopen op de toppen van plezier.       
Je handen zijn gebonden                   
met zijden kussen
en je benen
met een koord van zweet.
We bekijken de wereld door wolken.
De wereld die vertraagt.
Blikken vernauwen
als die van roofvogels.

Ik val voorover in de put
en trek er een kan uit
die slaat tegen muren van genot...
ze nat maakt.                                                      
Een ketting kreunt, schokt, trilt…

Nu en dan zie ik alleen een witte vlek           
op de top van de ontwaakte vlakte
bedekt met zacht wervelend gras...
dat besprenkeld met ochtendmist
en glinsterend door halfgesloten ogen
golft onder zuchten en aanrakingen.

Ik probeer weer in te slapen. 

Ik rook aan open bloembladeren.
We bekeken elkaar boven de daken.
Ik hield mijn handpalm over je gezicht.         
Vingertoppen
als stempels van opgeklopte sappen…         
brengen onrust onder je verhemelte…          
de nectar van afgelopen nacht uitpersend.
Ik liefkoos al deze dingen
waar we jaren naar zochten…
reizend door verre landen…
geslagen door winden… van verwachtingen…
teleurstellingen…
groeiend in confrontatie met onze zwaktes.
Soms maakt de traagheid me gek...                               
maar ik weet nu dat jij het fijn vindt.

Mijn trage nagels laten sporen na…
door sluiers van diepste ademhaling omlijst.

Ik wachtte uren…                
probeerde ze samen te drukken…                  
Ik wachtte minuten…                         
probeerde te verdampen…                                               
Seconden… verlangend
je sneller te zien…
Ik trok samen,
perste…
kuste…
greep…
strekte.                                 

Flanken kantelen                
glijden uit over de langste kus…     
van gestopte tijd!

Je raakt me aan…
en jaagt mijn woede weg.
Je haast je om harde woorden te omarmen…
en sombere gedachten.
Je draagt ze weg
met de dans van onze veranderingen…
en geniet van de golven
die dood gras op de oppervlakte werpen.

Verrukt… liggen we daar.

Duizend vlinders,
gefascineerd door onze valleien,
dansen een prachtige dans van vergeving,
acceptatie,
respect,
geloof.
Verlicht door licht
terwijl ze in ons binnenste doordringen,
onze passies strelen.

We bekijken,
ruiken,
raken verstrengeld in elkaar.                           
Likken…
de wonden van onze rijpheid.
Bedekken met kussen
onze mogelijkheden tot verandering,
mogelijkheden om met ontelbare aanrakingen
te reinigen het web van misverstanden
dat gewikkeld is om ons onderbewustzijn...
als de kanten jarretels
van de mooiste concubines.

Onze verheven ego’s…
beven op de wind van medeleven.

Het is nacht.

We vrijen…
voor de afgrond...
op de rand van gedachten.                                             
Ik houd ervan dit samen te doen… 
in iedere hoek…
in iedere holte.
Op te vullen,
te laten trillen
alles wat stilstaat.                              
Alles op te richten dat viel.                               
Al het oude
af te krabben en te schrapen.
In de donkerste plekken te kruipen…
en alle frustraties
in het licht te trekken.
Al het vuil te verwijderen tussen…
genot.
Om de schoonheid van variatie    
aan te raken…
verkruimelen we stof…
rond onze herinneringen.
Met gevlochten benen
wrijven we paden…                                            
rond onze nek, over zolen…             
tot aan trillende kaken.

We zijn schoon en behaagd. 

Bind me vast met een blik!
Vul me met aanraking!
Omhels me met geuren!
Bevrijd me met je tanden!
Laat iedere vloek smelten in de lucht.
Hard.
Sterk.
Diep.
Vurig.
Van verleden en toekomst
zuigen we aan het heden.
Op de tong zijn wij de enigen...       
in oorkanalen…
tussen tenen…
rond beide navels…
onder nagels…
naast knieën…
op de wangen…
onder de rug… 
over dijen…           
boven de longen…
Diep in onze ingewanden…
de vibrerende geluiden van een contrabas…
feeën dansen, valken vliegen.
We grijpen lucht met onze tong…
volgen door wimpers de sterren.    

Gebaad…
schreeuwden we samen. 

Even later bekeek je me
met open ogen…
terwijl de waarheid van je gezicht lekte.       
Ja,
ze kan pijn doen…
ze kan je de adem ontnemen…
een tornado zou in je maag kunnen opspelen!           
Door haar kun je wel janken…         
schreeuwen…
roepen om hulp…
Ja.
Ze kan je raken…
laag en diep!
Ze stoot als gewetensprikkels…      
ritmisch… in de maat…                      
Als je haar ontvangt met open armen…         
vloeit ze soepel… glijdt ze…
Anders kan ze branden.
Ze is het meest furieus als ze naakt is,          
als ze fladdert.
Dan is ze geprikkeld…
wachtend op jouw komst…               
om in haar door te dringen               
en om te zetten in iets goddelijks…                
Iets diepers.
Iets sterkers.
Iets dat je opent.

Zonder zonden.

Alle mooie dingen…
verbind ik met jouw stappen.
Ik weet… dit is onmogelijk.
Maar ze galmen                  
de mooiste liedjes van dankbaarheid.
Van miljoen handen
kent één je geheimen.                      
Je ruikt mijn naam              
met onbeheersbare dijen.
Je verbrijzelt mijn slaperigheid
met morgengefluister.
We draaien onze ruggengraat        
met het gemak van een zeemeeuw
boven een verre schuimende zee.                 
Zuchten ruisen
boven je knieën.
We houden nauwelijks
de teugels van verwijde pupillen
en voeten onder de wolken.
Liefdesgeluiden
weerklinken op naakte muren.
Gesmolten lava
uit jouw scheuren…                            
verstijft mijn gezicht.                         

We luisteren naar onze hartslagen
terwijl we elkaar in de ogen kijken. 

Als je blos
van hoofd naar buik raast.
Als er niet genoeg
bedden, stoelen,
vloeren, kasten zijn…
Als alle balkons,
muren, stranden, struiken…
te smal zijn!
Als je uit je vel wilt springen
uit alle haarden,                 
fakkels en vuurwerk.
Als je iedere harp, ieder koor
en iedere opera begint te horen.    
Als alle zeeën en oceanen zich voor je openen.
Als je op het punt staat te ontploffen
in de diepste afgrond en actieve kraters.

Roep me.

Laten we het doen!
Shirts zijn kort.
Het bad is te krap.
Wit op zwart.
Dolfijnen zingen.
Schouderbanden zijn reëel.
Ongebreidelde schutters.
We eten zuidvruchten.
Ridders en schildknapen.
Leugens en vooroordelen.
Trots en rechtop.
Verborgen doelwit.
Onder de tafel, op straat.
Strelend en wazig.
Hoofden schudden.
Riem zonder geluid.
Voeten zonder stem.
Doof nylon.
Haar tussen tanden.
De gang wordt nauwer.

Wees alleen van mij! 

Vang me!
Als een wild dier.
Jaag me op.
Grijp me!
Ik wil dat je me bereikt,
dat je me opjaagt tot de grens.
Dat je honden op me afstuurt.
Dat je al mijn haren plukt.
Dat je me losknoopt en vastpakt. 
Doorboort, afranselt, martelt,          
verzwakt, verscheurt,
mishandelt…
Met kussen, correctheid, aandacht,
lachen, warmte, humor, slimheid,
behendigheid, zachtaardigheid, goedheid,
gratie, schoonheid, deugd,
tederheid, vastberadenheid,
verantwoordelijkheid, plezier,
nabijheid, gevoelens, liefkozing...

Met onvergetelijkheid.

In het nationaal reservaat
van liefde. 

Schijn verbleekt tegenover de vijand,            
de aanstichter die rotting opwekt  
van slaperigheid door ontsnapping…
door het verwoesten van redenen,                
dood van uitdagingen.
Die de ruimtes van het heden opent
en spijkerpunten watteert.
Ritme van veranderingen aanspoort…
de meest delicate delen aanrakend,             
tyfoons, slapende hordes wakker makend,  
lusteloze moed,
erfenis van miljoenen generaties.

Afgeschraapt vuil,
valt rondom voeten, vlucht weg van schuim
naar de meest verborgen holtes.
Kralen van zweet rond aangestampte paden.
Kussen zijn sterk.
Doorbreken wazen
en likken het pantser van de huid
die verlangt naar olie, slijm en zuivering.
Verlossing
van je eigen kooi en martelkamer.
Die een moeras vol urine
en stinkend vuilnis begeert.
Licht aan het eind van de grot
valt uit oogkassen.
Het is schitterend tot aan de kern en de pijn.

Hoofden barsten niet meer…
en onze ledematen vallen over       
de glooiingen van het bed.

Onze gedachten drijven boven.
We omhelzen in de ervaring.
Onze gevoelens bonzen.
Woorden smelten.
Houd van jezelf.  
Houd van mij.
Houd van ons.
Zoals Hij van je houdt.
Het is alles wat je hebt.                     

Nu!

Omdat in twee seconden
de toekomst komt.
Omdat in twee seconden
heden verleden wordt.
En dat kun je nooit
meer veranderen!

Ze legde haar slapende arm
rondom mijn middel.

Kom binnen,                          
zei ze…
Houd overtuigingen,                          
zo ver mogelijk weg van de plek     
waar we onszelf toewijden,
waar ogen genieten,
waar je mijn zintuigen opent,
waar de ziel het stoffelijke raakt,
waar we vrijen,
waar we kersen eten
getuigen van mijn zuchten.
In alle regenboogkleuren…
van onze ontmoeting,
geleefd leven,
trillende zon en lachende maan.
Onze beslissing onszelf
te geven en te accepteren.
Onvolmaakt,
maar elkaar waardig.

Kom binnen,
ik ben er zeker van
dat jij weet hoe afgunst
te vervangen door bewondering
en pijn om te vormen in genot                         
en stampen in strelen.
Leg je hart op de kale vlakte…
om te pijnigen als beschaamd vertrouwen,
om de gloed van Gods energie te drinken.

Accepteer de wijdopen bek van de wereld,
om onszelf in anderen te herkennen
en anderen in onszelf…
slechtheid te zuiveren
en gratie en genade geboren te laten worden.

Engelen maken het mooiste boeket
rondom onze harten –
zoals de verbinding met alles.